Dr. Franc Ivanocy

Dr. Franc Ivanocy se je rodil 25. avgusta 1857 v Ivanovcih. Franc je bil edini sin svojih staršev, Adama Kodile in Rozalije Hujs, ki sta ga dobila v 8. letu svojega zakona. Ivanocyjevi starši so bili ubogi poljedelci. Imeli so svojo hišo, nekaj oralov zemlje in gorice. Ivanocyjev drugi dom je bila zidanica v Andrejcih, kamor so se kmalu po njegovem rojstvu odselili njegovi starši.

Ivanocy pomeni Ivanovski, tisti, ki je doma iz Ivanovec. Ivanocy pravi, da si je ta priimek prevzel od svojih prednikov-sorodnikov slavnega imena, iz spoštovanja do tistih duhovnikov lepega spomina in dobrega imena, ki so izhajali iz iste družine in so nosili isti priimek. Ti duhovniki so bili Adam Ivanocy, rojen 1756 v Ivanovcih, umrl 1824 kot župnik in dekan v Beltincih (njemu je pisatelj in pesnik Jožef Košič spesnil odo, ki je izšla leta 1813 v Sombotelu, v kateri pravi: “ti krajine slovenske, ki tja do Indije ljubljena je povsod, slavni in nežni sin!”); Matija Ivanocy, rojen 1781 v Ivanovcih, umrl 1841 kot župnik v Beltincih; Jožef Ivanocy, rojen 1842 v Ivanovcih, župnijski upravitelj pri Sv. Sebeščanu, umrl 1903 v Radgoni. Ivanocy si torej priimka ni pomadžaril, kakor je trdil socialist Miško Kranjec, ampak si ga je privzel po sorodnikih, ki so se vsi rodili kot Kodila in so po rojstnem kraju nosili priimek Ivanocy. Ivanocyju samemu pomadžarjenje priimkov ni bilo všeč. O svojem predniku Marku Térdessyju, tišinskem župniku, ki se je prej pisal Kolenko, je na primer pisal naslednje: “Zdi se, da je tudi njega, kakor mnoge druge slovenske (szlovén) dečke, doletela usoda, da so mu pošteno slovensko ime spremenili v Térdesi. Sreča, da Judje takrat še niso uganjali tega spreminjevalnega športa, sicer bi na mnoge stare duhovnike padel sum zaradi njihovega pokolenja.” Poleg tega so Madžari konec 19. stoletja pomadžarili imena slovenskih krajev in za vas Ivanovci niso več uporabljali imena Ivanóc temveč Alsószentbenedek. Če bi si Ivanocy torej hotel pomadžariti svoj priimek, bi se moral pisati Alsószentbenedeki ali kako drugače.

Ljudsko šolo je obiskoval v domači župniji pri Sv. Benediktu v Kančevcih. Tedanji benediški župnik Štefan Slamar je nadarjenega dečka poslal v köszeško sirotišnico in gimnazijo. Leta 1868 se je tako moral 11 letni Ivanocy posloviti od Ivanovske doline. V köszeški sirotišnici je prebil 7 let. V tem času je z odličnim uspehom končal osnovno šolo in nižjo gimnazijo. Gimnazijski študij je leta 1875 nadaljeval v Sombotelu. Po odlično opravljeni maturi je junija 1878 Ivanocyja sombotelski škof Imre Szabó sprejel med svoje bogoslovce in ga poslal v Budimpešto na univerzo. V letih 1878 do 1882 je z odliko končal študije na teološki fakulteti v Budimpešti. Leta 1881 je kot bogoslovec opravil rigoroz iz dogmatike, leta 1882 pa kot soboški kaplan iz moralke in pastoralke z odliko – cum applauso.

V duhovnika ga je 11. julija 1882 v Györu posvetil györski škof dr. János Zalka. V Murski Soboti je kaplanoval le eno leto (1882-1883). Iz tega leta so ohranjene njegove slovenske pridige pisane v gajici. Leta 1883 ga je novi sombotelski škof Kornél Hidasy imenoval za študijskega prefekta v sombotélskem bogoslovnem semenišču. Leta 1884 je bil imenovan za izrednega, leta 1886 pa za rednega profesorja dogmatike. Vmes je leta 1883 napravil rigoroz iz bibličnih ved, leta 1885 pa iz cerkvenega prava in zgodovine. Doktoriral je 30. maja 1885 na budimpeštanski univerzi, ko so sprejeli njegovo disertacijo Sveto pismo in klinopisni spomeniki (A szentirás és az ékiratos emlékek). V doktorski disertaciji Ivanocy po daljšem uvodu o odkrivanju, branju, izviru in značaju klinopisnih spomenikov, primerja zgodbo o stvarjenju, vesoljnem potopu in Knjige kraljev v kaldejskih (asirskih) klinopisnih spomenikih z ustreznimi poglavju Stare zaveze, navajajoč kaldejsko (asirsko) besedilo delno v izvirniku, večinoma pa v prevodu. Istega leta je bil imenovan za člana škofijske izpitne komisije za izobraževanje srednješolskih profesorjev verouka.

Na božični dan 25. decembra 1888 je umrl tišinski župnik Marko Térdessy in Ivanocy je zaprosil za izpraznjeno tišinsko županijo. Ivanocy je služenje svojemu slovenskemu narodu bolj cenil kakor škofovsko čast, saj bi lahko postal škof, če bi ostal vsaj še nekaj časa bogoslovni profesor v Sombotelu. Na Tišini je pastiroval 24 let, od leta 1889 do 1913, se pravi do svoje smrti. Leta 1893 je postal dekan in šolski nadzornik, leta 1907 č. kanonik, leta 1908 član škofijske komisije, imenovane vigilantia.

V ta tišinska leta sodi Ivanocyjevo delo na verskem, pastoralnem in kulturnem področju, predvsem njegova neusmiljena borba za pravice slovenskega jezika v cerkvi, v šoli in tisku. Zaradi tega je veliko trpel, saj so ga obdolžili celo veleizdaje. V njegovem času je postajal madžarski pritisk, ki se je postopoma stopnjeval od začetka 19. stoletja, vse hujši. Raznarodovanje sta opravljali cerkvena in svetna oblast z roko v roki. Leta 1879 je ministrstvo v Budimpešti izdalo odlok o obveznem poučevanju madžarščine na nemadžarskih šolah. Učitelji so se morali sami učiti madžarski jezik. Tisti, ki madžarščine niso toliko obvladali, da bi poučevali, od leta 1882 niso mogli dobiti diplome. Narodno zavedne duhovnike so premeščali na madžarske župnije, na njihova mesta pa so prihajali madžarski. Že pred letom 1889 so prekmurska krajevna imena pomadžarili. Z vsemi načini so Madžari hoteli že ob tisočletnici svojega prihoda na sedanje ozemlje, ki so jo slavili 1896, dati Slovenski krajini popolnoma madžarski videz.

Oster val madžarizacije je izrinil slovenski jezik v obliki prekmurščine ob koncu 19. stoletja iz šole. Ohranil se je le pri verouku. Madžarska vlada je bolj podpirala občinske in državne šole kot verske, ker je imela v njih neposreden vpliv. Učiteljstvo na teh šolah je bilo v znatnem številu madžarsko. Nekateri so tudi prepovedali učencem govoriti slovensko, celo doma. Slovenščino so slišali otroci le pri krščanskem nauku, pa še tega so ponekod poučevali učitelji v madžarščini. Socialno, politično in kulturno življenje prekmurskih Slovencev je bilo obupno. Kmečki stan ni pomenil ničesar. Trgovci so bili tuji priseljenci, večinoma židje, obrtniki pa so se prilagajali vladajočemu mišljenju in vedenju. Edini stan, ki je čutil z narodom, je bil velik del katoliške duhovščine. Duhovniki, ki so zajeli duha slovenske celote in skušali v narodu oživljati narodno zavest, so bili tako zasledovani, da so mogli le z največjim zatajevanjem nadaljevati začeto delo.

Pri obrambi pravic slovenskega naroda so stali Ivanocyju ob strani Jožef Klekl st., Ivan Baša, Jožef Klekl ml., Jožef Sakovič in drugi narodno zavedni duhovniki. Nadaljevali so delo prekmurskih domoljubov Marka Žižka, župnika v Beltincih, in Jožefa Borovnjaka, župnika na Cankovi, in sami stali nasproti višji cerkveni in državni oblasti. Ivanocyja so označili za “panslava”, neprijatelja madžarske domovine, kar je komentiral z besedami: “Kdor ni liberalen ali žid, ta velja za pangermana ali panslovana. Ker smo se nekateri duhovniki rodili od slovenske matere, česar nočemo bojazljivo zatajiti: kaj drugega bi morali biti kot panslovani?” Madžari so vedeli, da Ivanocy oskrbuje ljudstvo s slovenskimi knjigami ter da se ob njem zbira krog narodno zavednih duhovnikov. Meseca junija 1899 je bil tožen na okrajno glavarstvo v Murski Soboti. Obtožnica ga je bremenila, da poučuje verouk v slovenščini, da ima v cerkvi slovenske napise in da širi slovenske knjige. Na obtožbe je po prošnji sombotelskega škofa obširno odgovoril in pojasnil svoje poglede o narodu, jeziku in državi.

Ivanocyjev boj za slovenstvo Klekl st. opisuje takole: “Ivanocyjeva ljubezen do našega slovenskega ljudsva je bila ovita v bodeče trnje, in sicer bolj kot katerakoli vrtnica naših gredic. Ne mislim tu na njegovo trplenje, ki mu ga je povzročalo vsestransko delo, niti na njegove dolgoletne želodčne in ledvične bolezni. Mislim na trpljenje njegove duše, ki ga je desetletja pribijalo na križ in ki je bilo toliko večje, koliko je duša več od telesa. Blatili so ga, mu očitali grehe, o katerih se mu še sanjalo ni, vlačili ga pred sodišča in ga nenehno ovajali cerkveni in svetni oblasti. Vse to samo zato, ker je upal povedati, da ga je rodila slovenska mati, da je Slovenec in ker je branil pravice svojega slovenskega ljudstva. To večletno trpljenje je povzročilo, da mu je počilo srce prav takrat, ko bi nam bila njegova ljubezen najbolj potrebna.”

Pri beltinskem župniku Žižku se je Ivanocy prvič seznanil s slovenskimi knjigami Mohorjeve družbe. Kot bogoslovec in kaplan je bil že leta 1882 in 1883 njihov naročnik. Mohorske knjige so Madžarom predstavljale nevarnost, saj so krepile slovensko solidarnost. Madžarski škof jih je grajal zaradi črkopisa, ki je po njegovem prekmurščino približeval knjižnemu jeziku, namesto da bi služila kot stena med prekmurskimi in štajerskimi Slovenci. Največ Mohorjevih knjig je prišlo v Slovensko krajino v Ivanocyjevi dobi, in sicer v letih 1896 in 1905. Takrat je bilo letno nad 300 naročnikov. Največ jih je bilo leta 1902, kar 351. Po tem letu je število naročnikov nekoliko upadlo, ker je začela izhajati domača verska periodika. Mnogo knjig je prišlo v Slovensko krajino tudi ilegalno zaradi stikov med prekmurskimi in štajerskimi duhovniki. Anton Korošec je 16. junija 1910 v govoru na Dunaju dejal: “Ljudje iz naših prosvetnih organizacij tihotapijo v vrečah knjige v temnih nočeh med prekmurske sonarodnjake, da se le-ti morejo izobraževati in gojiti lastno kulturo, katere jim ne dovoljuje madžarska notranja politika.”

Ivanocyjevo delo za slovenskega človeka med Muro in Rabo je pomembno v verskem, narodnem in prosvetnem oziru in na žalost slovenski javnosti premalo poznano. Potrebno je omeniti, da so hoteli socialisti na vsak način očrniti Ivanocyjevo delo. Franc Zadravec je napisal, da je bil Ivanocy “utemeljitelj prekmurskega klerikalizma” in kot tak tudi nasprotnik madžarskega liberalizma. Narodnostnega vprašanja naj ne bi načenjal. Mohorjeve knjige je sicer razširjal, vendar naj bi jih pred napadi madžarskih nacionalistov branil samo iz jezikovnih razlogov in ne političnih, ter zato, ker naj bi bile to knjige s treznim konservativnim katoliškim duhom. Miško Kranjec je v Rdečem gardistu postavil nasprotno trditev in namreč da je Ivanocy hotel izriniti mohorske knjige iz moralnih ozirov in jih nadomestiti s koledarjem v narečju.

Boj za jezik je bil za Ivanocyja boj za narod in vero. Ivanocy je bil prepričan, da brez vere in brez ljubezni do materinega jezika ne more obstajati noben narod: “Četudi kak narod podpira milijonska vojska, bo propadel, če nima globoke vere in če z dušo in srcem ne ljubi svojega materinega jezika.” Njegova skrb za slovensko knjigo, npr. za Malo biblijo leta 1897, se je raztegnila na celotno Prekmurje, tudi na župnice monošterske dekanije, se pravi na Dolence, Dolnji in Gornji Senik ter na Števanovce. Med drugim je zavrnil madžarsko poimenovanje “Vend” za Slovenca in “Totsag” za Prekmurje. Poudaril je, da so Slovenci ob prihodu Madžarov že bivali v današnji domovini in da sta sv. Ciril in Metod z učenci utrdila krščanstvo pri njih. Pomembna je njegova izjava, da “med današnjim slovenskim ljudstvom na Štajerskem in Madžarskem v preteklosti ni mogoče potegniti take mejne črte, ki bi to ljudstvo kot narod delila. To ljudstvo je eno po svojem izviru, jeziku in rodovni značilnosti.” Dr. Vilko Novak o Ivanocyjevem delovanju ugotavlja: “Delo Fr. Ivanocyja in njegovih sodelavcev je bilo spričo najhujšega madžarskega nacionalističnega in šovinističnega pritiska konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja rešilnega pomena za narodnostni obstoj prekmurskih Slovencev.”

Velik pomen za kulturno, versko in politično življenje prekmurskih Slovencev ima tudi slovstveno delo dr. Franca Ivanocyja, ki je znanstveno, publicistično in časnikarsko ter večinoma pisano v madžarščini. Poleg doktorske disertacije je napisal tudi nekaj drugih strokovnih spisov in če bi ostal profesor, bi z znanstvenim delom zagotovo nadaljeval, kot podeželski župnik pa je vso pozornost namenil družbenim in političnim vprašanjem v svojem okolju in s vprašanji vezanimi na Slovensko krajino in madžarsko državo.

Napadel je liberalno vlado na Ogrskem, ki naj bi predlagala imenovanje cerkvene hierarhije in gospodarila s cerkvenim premoženjem, medtem ko druge verske skupnosti samostojno odločajo o njem. Vlado obsoja, da katoliška Cerkev ni neodvisna v svojih šolah, kot so avtonomne druge verske skupnosti, in da ovira katoličanom svobodno življenje po vesti. Ugotavljal je, da na Ogrskem tudi izrecno katoliške (redovne) srednje in višje šole ne vzgajajo versko zavednih izobražencev, česar je delno krivo protiversko javno mišljenje, ki se naslanja na materialistične filozofe in naravoslovce, kriva pa je tudi vlada, ki pogosto ne dovoljuje v katoliškem duhu pisanih učbenikov, medtem ko druge šole uživajo popolno avtonomijo. Vzrok nezavednosti je bilo po njegovem tudi nepravilno pojmovanje verske strpnosti in brezbrižnosti. Zakonodaja iz leta 1848 je ločila Cerkev od države in razglasila enakopravnost vseh verskih skupnosti. Ivanocy je zahteval avtonomijo katoliške Cerkve. Svaril je pred kulturnim bojem in ugotavljal, da narodnostno vprašanje še ni rešeno in da takšne revščine med ljudstvom na Madžarskem še ni bilo nikoli.

Napadel je civilni zakon, ki so ga tedaj nameravali uvesti. Zavrnil je vladine izjave, češ da bo predlagala uzakonitev civilnega zakona na zahtevo javnega mnenja. Javno mnenje, pravi Ivanocy, ni “nekaj plačanih listov z omejenim pojmovanjem”. Ker duhovniki najbolj poznajo ljudstvo, naj ga povprašajo, ali potrebuje civilni zakon in civilne matice, in tako bodo dobili pravo javno mnenje. Obširno je pisal o mešanih zakonih; po madžarski zakonodaji iz 1868 so morali otroci po spolu slediti veri svojih staršev in po zakonu iz 1890 so katoliške duhovnike, ki so krstili nekatoliškim staršem sledeče otroke, prijavljati oblastem, ki so jih kaznovale z globo. Isto so delali tudi protestantski duhovniki, ki pa jih nihče ni prijavljal oblastem. Ivanovy je bil edini, ki je javno odločno nastopil proti krivičnemu zakonu in vladinemu ravnanju.

Obsojal je razsipnost liberalcev, ki je bila najbolj razvidna pri proslavah ob tisočletnici prihoda Madžarov v svojo današnjo domovino, in izžemanje ljudstva, ki bo po njegovem vodila v socializem. Pisal je o izkoriščanju “belih sužnjev” ob milenijskih slavnostih v denarno korist liberalnih in židovskih podjetij. Katolikom, ki imajo največ zaslug za obstoj tisočletne Ogrske, pa so prav v tistih letih največ škodovali. Primerja antično in krščansko domoljubje, ki temelji na ljubezni do Boga in ki se ga učimo “od velikih junakov krščanstva”. Eden od teh je bil prvi ogrski kralj sv. Štefan, zato je predlagal, naj vse župnije za obletnico leta 1900 napišejo svojo zgodovino. Ta naklonjenost domoljubnim čustvom drugim narodom je pri Ivanocyju podobna kot pri Slomšku, ki je izjavil: “Pravi razloček med krščansko ljubeznijo do svojega naroda in poganskim nacionalizmom je ta, da vsaka resnična ljubezen tudi pri drugih narodih dopušča isto čustvo, jih spoštuje in časti.”

Ivanocy poudarja pomanjkanje in potrebo značajnih osebnosti v sodobni družbi. Posebej označuje politično in versko, žensko in moško značajnost. Kritižira družbeno delovanje, v kateri sebičneži izkoriščajo svoj položaj. Izobraževanje ne dviga plemenitosti, marveč pospešuje uživaštvo, ki pa vodi v izkoriščanje. Ljudje Ivanocyju veljajo več kot takoimenovana izobražena množica, za katero pravi, da ima ljudstvo za neotesano, medtem ko ima “topoglavi srednji razred” za izobraženega. V zasebnem in javnem življenju manjka vernost kot temelj resničnega napredka. Vera ni nekaj abstraktnega, temveč “izkustvena resničnost”. Ivanocy obširno utemeljuje, kako je vera temelj nravnosti in duševnemu ravnotežju. Vera je tudi najtrdnejši temelj napredka in nravnosti v družbi, državi. Pisal je proti sodobnim “praznim geslom” o razsvetljenstvu. V družbi je po njegovem vladala tema zmot, ki jo morata nadomestiti resnica in ljubezen.

Soboškemu listu Muraszombat ét Vidéke je očital, da ne služi kulturnemu dvigu ljudstva. Navajal je primere neokusnega in nekoristnega pisanja v njem. Prav tako je kasneje prenehal sodelovati pri listu Vasvármegye, ki je postajal vse bolj “liberalen in sovražno razpoložen do Cerkve”. Na njegovo pobudo je bil leta 1895 ustanovljen katoliški tednik Szombately Ujság, ki je leta 1913 postal dnevnik.

Ivanocy je bil dober poznavalec prekmurske stare umetnostne dediščine, ki je bila prav v soboškem okraju med najbogatejšimi v vsej državi. Ivanocy našteva romansko kapelo v Selu, porušeno hodoško cerkev, gotske cerkve v Martjancih, Soboti, na Tišini, pri sv. Juriju, v Gornji Lendavi, Petrovcih in Boreči, delno v Pertoči. Spominjal se je visoke kulturne stopnje v tej pokrajini v srednjem veku in uničevanju umetnin v naslednjih stoletjih. V pesniškem zanosu se je spominjal martjanske cerkve in občestva nekdanjih in prihodnjih rodov, ki so in bodo molili v njej. Ivanocy poudarja potrebo, da bi morali duhovniki dobiti potrebno arheološko in umetnostno izobrazbo, da bi mogli izpolniti svojo nalogo in vzdrževati stare cerkve v ustreznem prvotnem slogu (obsoja npr. baročno obokanje prvotno ravnih gotskih stropov).

Ivanocy je za leto 1904 prvič pripravil Najsvetejšega Srca Jezušovoga veliki kalendar, ki so ga v 4000 izvodih razprodali. Kalendar so ukinili Madžari šele med zasedbo 1944. Poleg verskega berila je objavljal mnogo ljudskih pesmi, pravljic, pripovedk, zgodovinskih spisov o Prekmurju in drugih poučnih člankov. Posredno ima Ivanocy zasluge tudi za ustanovitev mesečnika Marijin list konec 1904 in tednika Nóvine, konec 1913, ki ju je oba izdajal in v glavnem urejal Jožef Klekl st. Ivanocy je novi mejnik in močno žarišče, ob katerem se je na vseh ravneh dušno pastirstvo spreminjalo, dobivalo novega zagona in iskalo nove prijeme v povezavi z gorečim škofom Hidasdyjem in rimskima papežema Leonom XIII. in Pijem X. Ivanocy se je naslonil na mlajše duhovnike, ki so začeli načrtno delo z laiki. Ustanavljanje pobožnih združenj in bratovščin je bilo poroštvo za laiško osveščanje po molitvi in vzgoji s katehezami za odrasle. Iz teh bratovščin so potem zrasli laiški poklici.

Ivanocy je zelo skrbel za to, da bi se čim več nadarjenih otrok izšolalo. O tem njegovem prizadevanju piše dr. Rogač: “Tistim dečkom, ki so bili bistrejšega duha, je pomagal, da so prišli v višje šole. Revnejšim je poiskal kakšno podporo, da so se lahko izšolali brez večjih stroškov […] Njegov namen je bil, da bi sinovi našega ljudstva po nekaj letih zasedli vse službe bo naših krajih. Ker so zrasli iz ljudstva, bi jim bil napredek tega ljudstva bolj pri srcu.”

Do Židov je Ivanocy zavzel odklonilno stališče. Židje so na Madžarskem propagirali liberalizem in na primer pomagali pri izdajanju madžarskega časopisa za Prekmurje Muraszombat és Vidéke. Zaradi močne finančne, politične in trgovske navzočnosti liberalnih Židov v Budimpešti je Ivanocy to mesto imenoval kar “Judapešta” in ostudna Sodoma. To mesto, čeprav je v njem končal teologijo, mu je bilo zoprno, ker se je v njem moral povsod srečevati z Židi. Ko je od 26. do 29. avgusta 1907 obiskal romarsko svetišče Maria Zell, je bilo za Ivanocyja osrečujoče to, da med množico ljudi ni srečal nobenega Žida. Tudi z domačimi Židi, ki so takrat živeli v Slovenski krajini, ni imel skoraj nobenega stika.

Do luteranov je imel malo manj odklonilno stališče. Ivanocy pravi, da se je luteranstvo širilo po Slovenski krajini s pomočjo zemljiških gospodov, tj. grofov. V tem času so luterani zbili vse križe z zunanjih cerkvenih stebrov. O tem pravi Ivanocy: “Veliko bi lahko pisali o barbarstvu tistih časov, vendar ne odpirajmo starih ran, da ne bi žalili evangeličanov današnjega časa, saj jim ne moremo očitati krivde prednikov in jih dolžiti za dejanja, ki so jih storili drugi.” Omenja, kako je verska praksa katoličanov v Prekmurju vplivala na evangeličane: “Slovenski evangeličani so hranili stare katoliške šege, in če je le mogoče, radi posnemajo versko prakso katoličanov. Zvečer, opoldne in zjutraj zvonijo angelovo češčenje; rabijo blagoslovljeno vodo in vino; v adventu imajo zornice. Vsega tega evangeličani drugje ne poznajo, samo pri nas…”

Po materini smrti, 8. decembra 1912, se je čutil zelo osamljenega. V začetku avgusta 1913 je dal poklicati Franca Rogača, škofijskega tajnika, in naredil oporoko. Poleg obveznosti, ki jih je imel do služinčadi, je vse svoje premičnine in nepremičnine določil za fond, iz katerega naj se šolajo revni slovenski dijaki. Če bodo postali duhovniki, naj opravijo zanj po eno mašo. Umrl je v petek, 29. avgusta 1913.

Pogreba na Tišini, 1. sept. 1913, se je poleg drugih udeležil tudi sombotelski škof grof János Mikes. Po pogrebni maši je krenil sprevod dve uri daleč proti bregu Sv. Benedikta v Kančevcih. Ivanocy je namreč določil v oporoki, naj ga pokopljejo na domačem pokopališču poleg staršev. Zapustil je tudi 1000 kron, naj mu naredé skromen spomenik s slovenskim napisom, kar se je leta 1937 tudi zgodilo. Napis na nagrobniku se glasi:

DR. FRANC IVANOCZY 1875 BUDIL IN BRANIL JE NAROD SVOJ 1913

Na zunanjo steno tišinske cerkve so 8. septembra 1957 vzidali spominsko ploščo z napisom: Dr. Franc Ivanocy, župnik, dekan in č. kanonik. 1857-1913. Župnik te cerkve.

BOŽJEGA HRAMA LEPOTO LJUBIL GOREČE
VERSKO VNEMO ŠIRIL Z BESEDO DOMAČO
NAROD S KNJIGO SLOVENSKO BUDIL IN UČIL
BRANIL PRAVICE NJEGOVE NEUSTRAŠNO

Ob stoletnici rojstva njegovi slovenski rojaki v hvaležen in trajen spomin.

Na spomeniku prekmurskim pisateljem v soboškem parku pa beremo njegovo življensko geslo, vzeto iz njegove prve pridige 17. marca 1889 na Tišini: “CELI MOJ ŽITEK NA TOM BODE, NAJ VAM POMAGAM.”

Mariborski bogoslovni profesor Jožef Hohnjec je izjavil: “Dr. Franc Ivanocy je telesno umrl, njegov duh pa živi med prekmurskim ljudstvom, kakor živi med štajerskim delom slovenskega naroda duh škofa Slomška.”

Vir:
Ivanocyjev simpozij v Rimu 1984. Uredil Vilko Novak. Rim: Slovenska bogoslovna akademija v Rimu, 1985.

This entry was posted in Szlovenszka krajina. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s