Jožef Godina

Jožef Godina se je rodil 12. marca 1898 na Dolnji Bistrici v župniji Črenšovci kot najstarejši od enajstih otrok Marka in Marije. Birmanski boter, veliki prekmurski domoljub in katoliški duhovnik Jožef Klekl ga je navdušil za rodoljubne ideje in slovensko domoljubje. Obiskoval je prvo popolno slovensko gimnazijo v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano, kjer ga je kot vojaškega obveznika ujela prva svetovna vojna. Boril se je na ruski in italijanski fronti ter si pridobil naziv poročnika.

Po koncu prve svetovne vojne so na razvalinah Avstro-Ogrske začele nastajati nove države, med drugim tudi država Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki se je nato s Kraljevino Srbijo združila v Kraljevino SHS oz. Kraljevino Jugoslavijo. Državne meje nove Evrope naj bi določila mirovna konferenca v Parizu. Godina se je navdušil za priključitev Prekmurja k Jugoslaviji, v katerem je videl rešitev svojega naroda izpod več kot tisočletne madžarske civilne in cerkvene uprave. Zavzemal se je za vojaško zasedbo Prekmurja, kar je pozimi 1918 načrtoval tudi general Rudolf Maister. Na lastno odgovornost in pobudo je čez Muro na prekmurska tla prepeljal oddelek jugoslovanske vojske iz Medžimurja pod poveljstvom kapetana Jurišiča in z njimi 24. decembra 1918 osvobodil rojstno vas Dolnjo Bistrico in sodeloval v zasedbi Murske Sobote, kjer pa jih je zajela madžarska vojska.

Madžari so ga označili za “izdajalca domovine” saj je z orožjem nastopil proti lastni državi, ga zaprli in obsodili na smrt. Godini se je posrečilo uiti iz sombotelskega zapora in v zahvalo Bogu za rešitev se je odločil za duhovništvo. Po pobegu je bil z Ivanom Jeričem in Mihaelom Küharjem voditelj prekmurskih legionarjev, ki so med mirovno konferenco maja 1919 pripravljali drugi poskus vojaške zasedbe Prekmurja. Bil je tudi član Narodnega sveta za Prekmurje in član deputacije, ki je za vojaško zasedbo Prekmurja zaprosila pri pokrajinski vladi v Ljubljani in Beogradu. Udeležil se je pogajanj s predsednikom antantne komisije, francoskim majorjem dr. Gastonom Reverdyjem v Ljutomeru, ki je obljubil, da bo vprašanje Prekmurja rešeno po diplomatski poti. Z Jožefom Kleklom in Ivanom Jeričem je podpisal Memorandum o Slovencih v Prekmurju, ki ga je pripravil prof. dr. Matija Slavič in ki je bil 21. junija 1919 v francoskem in angleškem jeziku razposlan na 45 pariških naslovov. 12. avgusta 1919 je jugoslovanska vojska z odobritvijo mirovne konference zasedla Prekmurje, pri zasedbi so sodelovali tudi prekmurski legionarji. Godina je vodil veliko ljudsko zborovanje 17. avgusta 1919 v Beltincih, kjer naj bi se zbralo okrog 20 tisoč ljudi. Z dr. Matijem Slavičem in Vuktorjem Kukovcem je bil tudi član delegacije, ki je v Beogradu zahtevala enotno slovensko upravo nad Prekmurjem.

Po odlično opravljeni maturi je vstopil med lazariste, po diplomi na ljubljanski teološki fakulteti pa ga je leta 1925 škof dr. Jeglič posvetil v duhovnika. Novo mašo je daroval 19. julija 1925 v Črensovcih. Leta 1938 ga je škof dr. Rožman sprejel med duhovnike ljubljanske škofije. Nemški okupator ga je leta 1941 skupaj z drugimi slovenskimi duhovniki izgnal z Jesenic. Kot begunec se je umaknil v italijansko okupirano Ljubljano, od tam pa leta 1943 v Rim. Po vojni je opravljal dušnopastirsko in karitativno delo po taboriščih, dokler se ni 1948. leta umaknil v ZDA. Leta 1946, v času velikega preganjanja vere in Cerkve na Slovenskem, je bil Godina med številnimi slovenskimi duhovniki v odsotnosti obsojen na štiri leta prisilnega dela.

V ZDA je deloval v Clevelandu v državi Ohio, kjer je ustanovil Slovensko sobotno šolo za ameriške Slovence, Marijino legijo in Oltarno društvo, in mestu Marquette v državi Michigan, kjer je pomagal pri zbiranju gradiva za beatifikacijo našega velikega misijonarja in škofa Friderika Barago. Leta 1969 je prišel na avstrijsko Koroško in bil hišni duhovnik pri šolskih sestrah, ki vodijo bolniški dom Caritas v Pliberku. Prva tri leta je še smel obiskovati domovino, potem pa mu je “rdeča Ljubljana to onemogočila”. Zadnje mesece pred smrtjo – umrl je 16. januarja 1986 v graški bolnišnici – je prišlo dovoljenje, da se sme vrniti, vendar je bil tako oslabljen, da ni mogel več na pot. Pokopan je v duhovniškem grobu na pliberškem pokopališču na avstrijskem Koroškem. Na nagrobniku je zapis: “Tu Es Sacerdos in Aeternum!”- Ti si duhovnik na veke!

Viri:

http://www.vecer.com/clanek2008081605352223 (10. 2. 2010)

http://www.sv-nikolaj.org/Oznanila/List2003/_list2003-05-04.htm (10. 2. 2010)

Advertisements
This entry was posted in Szlovenszka krajina. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s