Turški vpadi v Prekmurje

Turški vpadi v Prekmurje v 17. stoletju

Medtem ko se je v drugi polovici 16. stoletja položaj v Kranjski, Štajerski in Koroški polagoma umirjal, pa se je Prekmurje, najsevernejša slovenska pokrajina, znašlo pod hudim udarcem turških napadov. 21. oktobra 1600 je padla mejna trdnjava Velika Kaniža v turške roke. Iz te trdnjave, ki so jo Turki močno utrdili, so skoraj sto let strahovali prekmurske vasi. Strah pred Turki je bil nenehno navzoč, saj so Turki neprestano grozili ljudem. Leta 1601 so Turki navalili na Lendavo. Lendavski graščak Krištof Bannfy jih je pognal v beg, preden so lahko povzročili znatnejšo škodo. Pri obrambi prekmurske zemlje je igral lendavski grad najvažnejšo vlogo. Turki so dobro poznali njegov strateški pomen, zato so ga oblegali, vendar ga nikoli niso osvojili. Zaradi neuspehov okrog Lendave so se Turki preusmerili na sever na teren Martijanci – Kermedin. Drugi kraj, ki je imel nalogo zadržati Turke, je bil Dobrovnik, ki je bil močno utrjen z nasipi. Zelo hudo je bilo pozno spomladi leta 1605, ko so madžarski hajduki in turški oddelki pustošili vse do črte Ormož-Ljutomer-Radgona-Monošter. Napadalci so vdrli na Mursko polje, požgali 1500 hiš, odpeljali okoli 3500 ljudi in odgnali veliko živine ter do tal požgali Ljutomer in Veržej. Istega leta je pisal Ibrahim paša Krištofu Banffyju v Lendavo, da morajo turškemu sultanu plačati redni davek prebivalci vasi Hodoš, Kroplivnik in Bükollyja. Po sklenitvi miru leta 1606, ob koncu Dolge vojne, na ustju reke Žitve, med zastopniki cesarja in sultanom je ostalo vprašanje meje v Prekmurju nerešeno. Leta 1626 so Turki požgali in oplenili vse kraje od Mure do Rabe. Predvsem Murska Sobota je občutila kruto pest Turkov.

Do srede 17. stoletja ni bilo točno določeno, katere vasi pripadajo turški, katere pa habsburški strani. Med črto, ki veže Blatno jezero z ustjem reke Mure na vzhodu ter med štajersko mejo in Rabo na zahodu, je bilo ozemlje, na katerem sta obe strani, vsaka na svoj način, skušali uveljaviti svojo oblast. Turški pogledi v zvezi z vprašanjem meje so se od habsburških precej razlikovali. Habsburški načrti za zgraditev nove mejne krajine med Rabo in Muro kažejo, kako naj bi potekala nova mejna črta. Pas ozemlja, na katerem bi še tekmovali s Turki za oblast, bi se, omejen s sistemom utrdb, precej zožil. Turki so namreč na spornem ozemlju šli precej daleč in zahtevali od prebivalstva “podložništvo” in “plačevanje dajatev”. Leta 1636 je prišel spodnji (vzhodni) del Prekmurja v turško področje, in sicer: turniška pražupanija, Martijanci, Sv. Benedikt, Križevci, Gornji Petrovci in vsi slovenski kraji vzhodno od navedenih krajev. Leta 1640 so prišli Turki v prekmurske vasi Melince, Ižakovce in Bistrico ter izterjevali dajatve. V naslednjem letu je paša iz Kaniže zahteval podložništvo od vasi tja do Rabe in okolice Radgone; vsaka vas naj bi poslala po 5 tlačanov s po enim vozom in orodjem. Da so Turki res razširili svojo oblast tudi na severni del Prekmurja, priča listina, ki jo je pisal 26. oktobra 1642 Jurij Flisar iz Gornje Lendave Adamu Batthyaniju v Nemetujvar. Sporoča mu, da so Radovci, Vadarci, Kroplivnik, Motovilci, Gornji trg, Gornja Lendava, Gornja in Dolnja Slaveča turško področje. Ker je bilo gornje Prekmurje v soseščini Örsega, so Turkom plačevali davek tudi Gornji Petrovci, Križevci, Hodoš in župnija Sv. Benedikt. Turške poglede na pripadnost ozemlja prav tako kažejo tudi pohodi, s katerimi so hoteli prebivalce prisiliti k opravljanju dolžnosti – po turškem pojmovanju. Leta 1640 je prišel turški oddelek mimo Sobote do Radgone. Poleta 1641 so ropali vasi v okolici Grada (Gornja Lendava). Plenili so tudi v Dokležovju, v Radovcih, Poznanovcih in v Kovačevcih. Avgusta 1643 so Turki uresničili del groženj. Velika turška pehote – 3000 vojakov – je napadla in izropala vse dele Martijanec. Leta 1648 so oplenili ozemlje proti Rabi, v naslednjem letu pa požgali okolico Sobote. Tudi v času vojne 1663/64 so Turki temeljito prizadeli Prekmurje. Po bitki pri Monoštru leta 1664 je nastopilo za Prekmurje delno olajšanje. Turki v deželi niso izvajali popolne oblasti. Ponovno se je turška oblast uveljavila v letih 1678-1683, ko se je s Turki povezal Imre Thököly in je skupaj s turško vojsko prodiral proti Dunaju. V teh letih se je kot turško področje smatralo celotno Prekmurje in vse madžarsko ozemlje vzhodno od reke Rabe. Ker je turška vojska s Thökölyjevo vojsko korakala čez Prekmurje, je bila pokrajina zelo prizadeta. Leta 1683 so turške čete povzročile strašne požare, med drugim so pogorele cerkve na Tišini, v Markovcih, v Velikih Dolencih in v Lendavi. Turki so takrat napadli Grad in Lendavo.

Dejstvo, da v bližini Prekmurja ni obstajala prava mejna črta, ampak je bil tu pas ozemlja, na katerem je o podložnosti odločala samo sila, govori za to, da je bilo Prekmurje področje dvojne oblasti. Predvsem je pri tem pomembno, da je ostala domača oblast – fevdalci, nespremenjena. Zaradi tega se je prekmursko ozemlje vselej tesneje zbliževalo z ogrskimi pokrajinami pod habsburško oblastjo in ga delilo od turških predelov. Pri obravnavanju vprašanj turške oblasti v Prekmurju se je resnici še najbolj približal Fran Zwitter z ugotovitvijo, da je “ta pokrajina v 17. stoletju ozemlje turških vpadov in bojev, ponekod pa so Turki morali izvrševati celo neke funkcije oblasti”. Turki priznavajo pravice domačih fevdalcev, torej tujega oblastnega aparata. Spričo tega so bili prekmurski kmetje izpostavljeni dvostranskemu izkoriščanju, v kolikor so seveda Turki mogli uveljaviti svoje zahteve.

[…]

V 17. stoletju je pod udar turških napadov prišlo Prekmurje. O odpeljanih sužnjih se je ohranilo izredno veliko konkretnih podatkov, prav tako o odkupovanju iz turškega ujetništva. Vse ujetnike so Turki odpeljali v bližnjo Kanižo, kjer je bil sedež ejaleta. Kako nevarni so bili “turški časi” tudi v mirnem obdobju, ko ni bilo vojaških spopadov, pričajo primeri, kako so Turki ropali in odvedli v sužnost mnoge ljudi. V letih 1626, 1630 in 1631 so s področja turniške pražupnije odpeljali v sužnost 230 ljudi. Ohranjena je listina, pisana v madžarskem jeziku, v kateri je poimenski seznam (kar je zelo redko) odpeljanih ljudi iz posameznih vasi (Polana, Čresnovec, Bistrica, Bratonec, Lipovec, Gančane, Rankovci, Turnišče, Nedelica, Gomilice, Brezovica, Lipa, Odranci, Lendava – verjetno zunanji del trga, kajti notranji del je bil zavarovan). Večina ljudi je bilo mladih; v glavnem so bili fantje in dekleta. Ob koncu sporočila je tudi spisek ubitih ljudi. To so bili večinoma gospodarji – očetje, ki so se gotovo upirali, da ne bi članov njihovih družin odpeljali v sužnost.

Iz prve polovice 17. stoletja so ohranjena številna poročila, iz katerih zvemo, koliko ljudi so iz posameznih prekmurskih vasi Turki odpeljali v sužnost (1637 – iz vasi Polana 400 ljudi, Petra Baloga in glavnega slugo soboškega grofa Dionizija Szekyja; 1638 – iz vasi Tešanovci 2 podložnika kovača, mlado ženo in dve dekleti iz Lendave v kraju med Nedelico in Radomožanci; 1639 – vzdolž reke Mure na Bistricah 42 ljudi; 1640 – iz okolice Sobote 3 ljudi, iz valptovega mlina v Sebeborcih ženo in dva otroka, na bregu v Vaneči enega; 1641 – iz Dokležovja 22 ljudi, iz Topolovcev 2 človeka, iz Bankovcev 10 ljudi; 1643 – iz Bodoncev 8 otrok; 1649 iz Tropovcev 41 ljudi.

Turki so ujetnike nekaj časa držali v Kaniži, od koder so sporočali ceno ali pogoje za njihov odkup. V Lendavi so imeli organizacijo, ki se je ukvarjala z odkupovanjem iz turškega ujetništva. Če so Turki katerega od tržanov ugrabili in ga odpeljali s seboj, so bili someščani dolžni, da ga z odkupom osvobodijo. Pri tem jim je pomagal lendavski župnik.

Leta 1641 je bilo iz suženjstva odkupljenih več ljudi iz Puconcev, Mlajtinec, iz Rakičana, iz Kupšinec in Vadarec. Da bi jih odkupili, je bilo treba plačati 4000 tolarjev. Polovico vsote je dal Martin Lipič. Puconce in Polano je vzela v varstvo grofica Eva Poppel, žena grofa Adama Batthyanyja, in dala Janezu Tratnjaku petsto forintov. Oskrbnik Blaž Temlin je po grofovem naročilu pripravil za odkup sužnjev 106 forintov in 96 drobiža. Za ženo in dva otroka, ki so jih leta 1640 odpeljali iz valptovega mlina v Sebeborcih, so za odkupnino zahtevali 130 mernikov pšenice, 100 mernikov rži, 36 mernikov ajde in 6 mernikov ovsa. Iz Bodonec so Turki leta 1643 odpeljali v sužnost osem otrok. Štiri otroke so izpustili brez odkupnine, ostale štiri pa za 11 tolarjev.

Nikolaj Celec je bil ujet skupaj z ženo in dvema sinovoma ter odpeljan v Kanižo. Vrnil se je v Soboto in od leta 1648 do 1650 poslal več pisem grofu Adamu Batthyanyju, v katerem ga prosi za pomoč pri odkupovanju iz suženjstva. V pismu z dne 24. aprila 1648 zvemo, da znaša odkupnina zanj 400 goldinarjev, 15 vatlov rdečega sukna in dve puški. Iz pisem je tudi razvidno, da je odkupnino pošiljal Turkom v več obrokih. Moral je imeti poroke, ki so zagotovili, da bo zbral odkupnino, kajti v enem pismu omenja, da se bo v nasprotnem primeru moral vrniti v Kanižo. Delno je k njegovi odkupnini prispeval tudi grof Adam Batthyany.

Vir: Voje, Ignacij: Slovenci pod pritiskom turškega nasilja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1996, 37-38, 105-106.

Turška oblast v Prekmurju

Po bitki pri Mohaču (1526) so Turki udarili na sever in pustošili tudi v Prekmurju. Poročilo iz leta 1579 pravi, da so po bitki pri Mohaču Turki opustošili vas Rankovce. – Še do leta 1541 se vas Rankovci ni mogla opomoči. Tega leta so bile v vasi le tri družine (urbar 1541).

21. oktobra 1600 je padla mejna trdnjava Velika Kániža v turške roke – in sicer po izdajstvu trdnjavskega poveljnika Jurija Paradeiserja. Padec Kaniže v turške roke je prinesel širši pokrajini žalostno stanje. Turki so močno utrdili kaniški grad in iz njega so skoraj 100 let strahovali daljno okolico tako zelo, da je večina prebivalstva pobegnila, ali se je umaknila v utrjene gradove.
Že 6. januarja 1600 sta poslala turška poveljnika Mehmet in Ibrahim tatarske čete v Mursko dolino, da so z ognjem in mečem pustošile in plenile.

8. januarja 1601 je pisal Ibrahim paša iz Székesfehérvára (Landorfejérvár = Nándorfejérvár) Krištofu Bánffyju v Lendavo, “da vam hočemo dati na znanje, da kraji, ki so pod oblastjo Franca Batthyányija – to je v Örségu” – in po imenu našteje vse kraje – “naj dajejo turškemu cesarju davek, ako hočejo biti njegovi zvesti državljani”. Med temi kraji so tudi: Hodoš, Krplivnik in Bükallya (jugovzhodno od Domanjševec). Listina med drugim pravi, “da boste v navedenih vaseh in krajih zares zvesti silnemu turškemu cesarju, vsako leto oddajte paši v Kanižo po sto forintov za cesarja…”.
To je primer, kaj so bile dolžne dajati vasi turške oblasti kot redni davek. Sicer pa so ropali in v sužnost odpeljali ljudi v vsakem času. Tudi takrat, ko ni bilo vojno stanje.

Prav zato je navedeno v naslovu listine, ki govori o ljudeh, ki so jih Turki odpeljali v sužnost s področja turniške pražupnije “v času svetega miru”.

Leta 1636 je prišel vzhodni del Prekmurja v turško področje – in sicer: turniška pražupnija, Martjanci, Sv. Benedikt, Križevci, Gornji Petrovci in seveda vsi slovenski kraji vzhodno od Turnišča, Martjanec in Sv. Benedikta – kot Kobilje in drugi kraji in vasi.

Srednjeveško Kobilje je bilo v celoti uničeno od Turkov že v začetku 17. stoletja: tako naselje ob Kobiljanskem potoku kot naselje na griču sv. Martina, kjer je bila cerkev.

Leta 1640 je beksinski arhidiakon vizitiral cerkve v svojem arhidiakonatu. Zaradi turške nevarnosti ni šel čez Muro, da bi vizitiral prekmurski okraj. Dolnjelendavski župnik Franc Körmendi je prišel v Selnico v Medžimurju in tam poročal vizitatorju o stanju svoje cerkve.

Kako so Turki širili svoje področje, nam pričata primera v Šalovcih in Vučji gomili. Listnica iz leta 1643 poroča o cerkvenem vinogradu martjanske župnije v Vučji gomili in pravi, da je prišel v turško področje leta 1604.

Isto velja o Šalovcih. Oba kraja sta v soseščini Stražne krajine (Örséga).

Leta 1640 so prišli Turki na Melince, v Ižakovce in Bistrico ter izterjevali dajatve. V naslednjem letu je paša iz Kaniže zahteval podložništvo od vasi tja do Rabe in okolice Radgone.

Leta 1648 in 1653 je imela župnija Zala svoj shod v Železni županiji (v Körmendu). Zalska županija je bila pod turško oblastjo.

Listina iz leta 1648 pravi o Turnišču, da so prebivalci podvrženi grozni oblasti sovražnikov krščanskega imena – in podvrženi ropanju različnih okrog divjajočih sovražnikov.

Da so bili Martjanci tudi pod turško oblastjo, dokazuje spor med luterani in kalvinci, ker so se obrnili leta 1652 za razsodbo na turško oblast v Kanižo.

Po bitki pri Monoštru leta 1664 je nastopilo za Prekmurje delno olajšanje. Turki niso izvajali popolne oblasti v deželi.

Leta 1669 so bile vizitirane cerkve v prekmurskem distriktu (okraju): v Lendavi, Turnišču, Bogojini, Dobrovniku, Reszneku, Csesztregu, Széchiszigetu, Kerka-Szent Miklósu in Szemenju. Ostalo področje prekmurskega distrikta nasproti Kaniži je bilo še vedno turško področje. Ob koncu vizitacijskega zapisnika je dodano: “So še druge župnije v smeri Kaniže, ki jih upravljajo krivoverci in katere nam ni bilo dovoljeno vizitirati tako zaradi strahu pred krivoverci kot pred Turki. Vendar je pri vsem tem nekaj dobrega, ker službuje župnik-licenciat. V teh župnijah delajo katoličanom mnoge neprijetnosti in nasprotovanja, največkrat zaradi zakramenta sv. zakona: zaradi dvoženstva in ropa žen. Kar se ne da drugače ovirati in krotiti, kot po zemljiških gospodih.”

Ker je bilo gornje Prekmurje v soseščini Stražne krajine (Örséga), zato je bil ta del tako dolgo v turški odvisnosti kot Örseg. – Ko so zasliševali priče ob vizitaciji leta 1721 v Gornjih Petrovcih, Križevcih, na Hodošu in pri Sv. Benediktu, so priče izjavile, da so morali plačevati davek Turkom. Seveda je bilo to pred letom 1670.

Ponovno se je uveljavila turška oblast v letih 1678-1683, ko se je s Turki povezal Imre Thökölyi in je skupaj s turško vojsko prodiral proti Dunaju.

Splošni zgodovinski atlas izkazuje v teh letih kot turško področje celotno Prekmurje in vse madžarsko ozemlje vzhodno od reke Rabe. – Verjetno je bilo tako stanje v Prekmurju samo v letih 1680-1683.

Ker je turška vojska s Thökölyijevo vojsko korakala čez Prekmurje, zato je bilo zelo prizadeto. Okoli leta 1683 so turške čete povzročile strašne požare in so pogorele cerkve na Tišini, v Markovcih (Čepincih), v Vélikih Dolencih in v Lendavi.

Kako nevarni so bili turški časi tudi v mirnem razdobju, ko ni bilo vojaških spopadov, pričajo primeri, kako so Turki ropali in odvedli v sužnost mnogo ljudi.

Tako so v letih 1626, 1630 in 1631 odpeljali v sužnost s področja turniške pražupnije okoli 230 ljudi.

Vir: Ivan Zelko: Zgodovina Prekmurja (Izbrane razprave in članki). Izbral, uredil in spremno besedo napisal Vilko Novak. Murska Sobota: Pomurska založba, 1996, 322-323.

Turški napadi in ropanja v gornjem Prekmurju

Po letu 1640 je prišel pod turško oblast ne samo dolnji del Prekmurja, ki je bližje Kaniži, ampak tudi gornji del. Če katera vas ni plačevala Turkom davka, so tam več ropali, kakor bomo videli iz ravnanja Turkov v Prekmurju.

Že leta 1605 so Turki šli proti Radgoni in so povzročili veliko škodo.

Spomladi leta 1637 so Turki ujeli in odpeljali v sužnost Petra Baloga in glavnega slugo soboškega grofa Dionizija Széchyja. Naslednjo jesen je dospelo 12 in 13 turških konjenikov v okolico Sobote. Iz Tešanovec so odpeljali v ujetništvo dva podložnika – kovača, prej pa so požgali njuno seno.

Strah pred Turki je bil nenehno navzoč, saj so Turki neprestano grozili vasem. Poleti 1641 so oropali vasi v okolici Grada (Gornje Lendave). Precej ljudi so odpeljali v Kanižo. Zato si je soboški grof Dionizij Széchy prizadeval, da bi v krajih, ki še niso pod turško upravo, namestili vojake.

Blaž Temlin, tajnik v rakičanskem gradu (Dolnji Sóboti), je napisal več pisem grofici Evi Poppel in grofu Adamu Batthyányiju, v katerih govori o turških napadih in ropanjih. Iz teh pisem nam je znano naslednje:

Kaniški Ráci (Turki = Srbi, Rascius!) so junija 1640 odvedli v sužnost tri ljudi. Julija istega leta so Turki odpeljali v sužnost iz valptovega mlina v Sebeborcih ženo in dva otroka. Na bregu v Vaneči pa so 11. avgusta ponoči ubili enega podložnika, enega pa so odpeljali v ujetništvo.

Zadnji dan leta 1640 so Turki ponoči napadli dve vasi: Bistrico in Melince, Bánffyjevo posest. Bistrica je bila podložna Turkom, Melinci pa še ne. Blaž Temlin je opozarjal grofa Adama Batthyányija, da si Turki hočejo podjarmiti vse do nemške meje.

Turki so grozili tudi vasem okoli Sobote. Imeli so namen požgati Rakičan, Soboto in Martjance ter izropati bližnje vasi. Vojske, ki bi se Turkom uprla, ni bilo, zato je Blaž Temlin prosil grofa Adama Batthyányija, naj pošlje v Soboto in Martjance 200 pešcev – vojakov.

19. maja 1641 so kaniški Turki plenili v Dokležovju in so 22 ljudi odvedli v sužnost, štiri ljudi pa so razsekali. V dolnjem Prekmurju je bilo nekaj vasi, ki so bile na neki način že dve leti (od maja 1639) podložne Kaniži. Turkom sta bila podložna trga Beltinci in Dokležovje. Prebivalci le-teh so hodili na delo v Kanižo. Tudi Bakovci in Krog sta bila podložna Turkom.

23. junija 1841 so pridrli iz Kaniže Turki z veliko vojsko v bližino gradu v Gornji Lendavi (Grada). V Radovcih, Poznanovcih in v Kovačevcih so ropali in veliko ljudi odpeljali v sužnost. V Poznanovcih ni ostalo v vasi več kot 10 ljudi.

Veliko škodo so naredili Turki tudi na soboškem gospostvu in sicer v vaseh: Šalamenci, Bodonci, Zenkovci, Puževci, Lemerje, Brezovci, Predanovci in Gorica. Prebivalce so hoteli s silo odpeljati v Kanižo. Strah pred Turki je ljudi pregnal z domov.

Turkom so bile podložne tudi vasi gornjelendavskega gospostva, kjer je gospodaril Dionizij Széchy.

Avgusta 1641 so se iz Kaniže vrnili ujetniki in potrdili govorice, da Turki nameravajo napasti Rakičan, Soboto in Martjance. V gradu pa je bilo samo deset branilcev, zato je bil strah pred Turki toliko večji.

Turki so občasno prišli celo do Radgone. Tako so sredi avgusta 1641 izropali Topolovce in dva človeka odpeljali v sužnost. Ropali so tudi v Bakovcih in odpeljali v ujetništvo deset ljudi. Turki niso prizanašali niti otrokom. Iz Martjanec so jih precej odvedli v ujetništvo.

Dve vasi Lemerje in Predanovci sta tudi bili podložni Turkom. Vsak podložnik iz Lemerja je poslal v Kanižo en bokal (pint) masla. Iz Predanovec pa so nekateri dajali 4 forinte, na posameznika je bil določen bokal (pint) masla.

Leta 1643 je bila vas Tešanovci v prepiru s Kanižo. Ker je v celoti pogorela in bila uničena, so grofje vaščane oprostili davkov, da bi si lahko popravili oz. zgradili hiše.

Junija 1643 so Turki še vedno grozili, da izropajo Soboto, Rakičan in Martjance. Zato so bili ti kraji močno zastraženi in zavarovani.

Na gornjelendavskem območju je padla pod turško oblast tudi vas Radovci.

Avgusta 1643 so Turki uresničili del grožnje. Velika turška pehota, tri tisoč vojakov, je napadla in izropala vse dele Martjanec.

Bodonci so bili pod turško oblastjo od leta 1640. Plačevali so davek Agi Chiarnady in hodili na delo v Kanižo. Kljub temu je avgusta 1643 sam Aga šel z več Turki v Bodonce. Osem otrok so odvedli v sužnost, enega človeka pa so razsekali. Vse hiše v vasi so razrušili. Štiri otroke so izpustili brez odkupnine, ostale štiri pa za enajst sto tolarjev.

Do avgusta 1643 vas Nemčavci ni plačevala davka in ni dala v Kanižo (Turkom) nobenega darila. Zato so si Turki sami vzeli, ko so avgusta 1643 izropali Nemčavce.

Vir: Ivan Zelko: Zgodovina Prekmurja (Izbrane razprave in članki). Izbral, uredil in spremno besedo napisal Vilko Novak. Murska Sobota: Pomurska založba, 1996, 327-328.

Advertisements
This entry was posted in Szlovenszka krajina. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s